V kovačnici v Kropi se ogenj ne mudi, zato se ne smeš ti. Mojster te nauči opazovati barvo žarečega železa, poslušati zvok nakovala in držati kladivo, kot bi držal zgodbo. Prvi udarec je negotov, drugi samozavesten, tretji je že tvoj. Ko žebelj ohladiš v vodi, para narahlo zavre, v očeh pa ostane tisti otroški sij, ki se ga ne da izumiti.
V tihem čebelnjaku mojster razloži, zakaj je kranjska sivka krotka in kako barve panjskih končnic pomagajo čebelam najti dom. Z rokami segrejete vosek, zavijete stenj in počasi zvijate svečo, ki diši po travnikih. Skupaj poskusite med, preštejete cvetove na fotografijah paš, in se naučite, da potrpežljivost ni dolgočasna, temveč mehka, aromatična in polna zvenenja kril.
Na poti med Kropo in Kamno Gorico muzejske postaje orišejo rojstvo žebljev in izginotje starih peči. Škripanje mostov spominja na čase, ko je voda poganjala kladiva, in ko je vsak kovinski lesk pomenil kruh. Danes so delavnice odprte za radovedne. Najlepši trenutek pride, ko primeš v roko star žebelj, ga primerjaš z svojim, in razumeš, kako zelo podoben je utrip srca.
Radovljica te povabi v ozke ulice, kjer so fasade pastelne, kavarne pa dišijo po zgodbah. V lectarski hiši spoznaš postopek od testa do posvetila, skozi prostor, ki je hkrati delavnica in muzej. Prehod iz tihega dvorišča v glasen razstavni del je kot premik letnega časa. Odideš s toplim zavijanjem v papirju, z napisom, ki bo še dolgo klical nekoga po imenu.
Bralkin opis iz Krope pravi, da je po desetih neusklajenih udarcih našla pravi ritem, ko je prisluhnila sosednjemu mojstru. Žebelj je bil postrani, a njen nasmeh raven in širok. Ko ga je odnesla domov, ga je zataknila nad mizo, da jo spomni na potrpežljivost, in na to, da življenje dopušča neravnosti, če ohranimo pogum, dober oprijem ter radoživ humor.
Majhen svečnik iz voska, narejen na hitrem obisku čebelnjaka, je nekega bralca spomnil na dedkov glas, ki je nekoč brenčal zgodbe pod streho. V zimskem mraku ga prižgejo ob skodelici čaja, in stanovanje zadiši po poljih. Takšne drobne zmage vsakdan spremene v praznik, vabilo k tišini in k spominu na ljudi, ki znajo toplino preliti v snov.
Na Solčavi je popotnica tkala pas pri ovčerejki, ki je rekla, da mora vsak vzorec dihati. Ko je veter odprl vrata in razgibal niti, je trak dobil nepričakovan ovinek, ki je ostal. Doma ga nosi na nahrbtniku. Vsakič, ko ga zaveže, se spomni pogovora o počasnosti, skupnosti in odgovornosti, ter spet odide v hribe z drugačno, mehkejšo odločnostjo.